Jagodne ter sršenje in prijateljske štorije.
Bliža se jesen, jagode so poganjale od junija pa še bodo. Nekaj sadik je starih že 2 leti, nekaj pa sem jih nabavil letos spomladi od bližnje vrtnarije. Celo povečal sem zalogo in jih nekaj letos preselil na vrt, kjer so jih veselo jedli polži, vendar mi jih je nekaj uspelo vseeno pojesti. To leto imam čisto normalne jagode. Prejšnja leta so bile energetska bomba. Kar pa sem nujno potreboval, da me je dvignilo zaradi zdravstvenih težav.
Prilagam nekaj današnjih fotografij:
Zelo vesel sem, da imam svojo ložo s svojo zelo staro leseno mizico in stolčkom. Tu najdem svoj mir. Najlepše mi je ko se občasno zgodi med zalivanjem jagod, da se zavoha po zelenju, dejansko občutim zeleno občutje.
Občasno me obišče prijatelj marko4, ki ima veliko količino podatkov prenosa na svojem mobilnem telefonu, takrat se pije kavica, metin čaj, coca cola in predvaja Metallica – One in Easy rider ter podobni. To mi daje optimistično počutje in dejansko zdravi. Hvala ti m4 za to.
Za konec prispevka pa naj omenim današnjo sršenjo zgodbo. Pekel sem si pleskavico, dodal nekaj sira in pečeno hrenovko ter majonezo. Skuhal kavico in metin čaj. Ravno kar sem pojedel in pijem in kadim zelišča, pride mama in pove, da je spet sršen v kuhinji. Sem rekel pusti ga na miru bom jaz rešil zadevo. Na srečo pa smo izumili nekakšen sršenji trik, mama je ugasnila luč, jaz sem malo pokadi in spil malo kave in čaja, pridem dol v kuhinjo prižgem luč in opazim, da sršena več ni. Očitno ga je pritegnila javna razsvetljava iz ulice in korajžno odletel ven. Na vso srečo. Uslugo mi je naredil, ker jih ne rad ubijam a s polnim želodcem bi me to kar utrudilo, tako da sem lahko korajžno nadaljeval s svojim zeliščnim ritualom. Na vso srečo.
Za konec lep nočni pozdrav vsem obiskovalcem bloga ter irc klepeta in do nadaljnjega pisanja,
[nitro]